Stephen King (rojen leta 1947 v Portlandu) je bolje poznan kot avtor horor knjig in posledično velikokrat poimenovan kot „kralj hororja“. V svojih delih meša elemente klasičnih gotskih povesti z modernim psihološkim trilerjem, kriminalko in znanstvenofantastičnim žanrom. Svojo prvo zgodbo je izdal leta 1965 v Comics Review. Leta 1970 je končal študij angleščine na univerzi v Mainu naslednje leto pa se je poročil s Tabitho Spruce s katero imata tri otroke. Pisateljski uspeh se je pričel s prvim romanom Carrie leta 1973 kar je botrovalo, da je opustil delo učitelja. Kasneje se je še vrnil v vlogo učitelja na Univerzi v Mainu, kjer je poučeval kreativno pisanje. Tekom let je imel tudi probleme z odvisnostjo (od alkohola, kokaina, valiuma, marihuane … ) katero pa je uspešno zaključil konec osemdesetih. Zanimivo je tudi poudariti prometno nesrečo, ki jo je imel poleti 1999, ko ga je zbil kombi in je komaj ušel smrti. Sama nesreča je nekoliko ironične narave, saj so v zgodbah Stephena Kinga prometne nesreče pogost pojav. Kombi, v katerem se je voznik vozil je King kasneje kupil in lastnoročno uničil. Voznik pa je naslednje leto umrl zaradi prekomernega odmerka zdravil na Kingov rojstni dan 21 septembra. Naključje ali prekletstvo?
Stephen King je avtor preko štirideset knjig. Mačje pokopališče pa je njegov petnajsti roman.
Avtor je delo postavil tako kakor veliko svojih zgodb v domači Maine. Idejo za zgodbo je dobil, ko je mačko njegove hčerke Smuckey povozilo pred njihovo hišo kar uporabi kasneje v knjigi kot povod za začetek tragedije. V njej avtor odkriva enega od svojih največjih strahov. King je načeloma poznan, da se v svojih knjigah loti strahov, ki se jih delimo vsi ljudje. Mačje pokopališče se tako loti raziskovanja strahu izgube svojih bližnjih – še posebej pa strahu izgube lastnega otroka. Ko je zgodbo King končno napisal, je bil nad njeno samo vsebino tako prestrašen, da so ga morali prepričati, da je bila knjiga lahko izdana. Izšla je leta 1983. Žanrsko bi bila knjiga (tako kot tudi večina njegovih knjig, z redkimi izjemami) označena za grozljivko. Roman se šteje za eno najbolj strašljivih Kingovih del in takega mnenja je tudi avtor sam. Samo zgodbo pa povezujejo parafraze in metatekstualizacije, se pravi metafikcija – kar bi potem samo delo uvrstilo v postmodernizem.
Začetek romana se prične z parafrazo iz Biblije, ko Jezus v prispodobi govori ljudem, da bo „zbudil Lazarja“ in pri tem pravzaprav misli na to, kako bo Lazarja obudil od mrtvih. Ta prva parafraza, ki tudi predstavlja začetek prvega dela romana poimenovanega Mačje pokopališče začne z samo idejo moči in možnosti obuditve mrtvih. Ta koncept bibličnih parafraz o Jezusovim obujanjem Lazarja se v naslednjih dveh delih tudi nadaljuje in obenem stopnjuje. Tako smo ob drugi parafrazi priča dialogu med Marto in Jezusom kako ga vidi kot božjega sina, kateremu bi Bog dal moč tudi po vrnitvi mrtvih med žive. Posledično smo v drugem delu Grobišče Mikmakov priča notranjemu dialogu glavnega protagonista o morali obujanja mrtvih in vprašanja narave te moči, saj se z njo tako primerja lahko samo še Bog sam, le da moč samega kraja pri tem vprašanju nekoliko zamegli to vprašanje tako, da na koncu glavni protagonist popusti in se odloči za končno napako. Tretji del Oz, Vejiki in Gjozni pa pri tem zaključi ta proces nizanja in stopnjevanja parafraz iz Evangelija po Janezu s parafrazo, kjer dokončno izvrši Lazarjevo „budnico“ od mrtvih. Enako se konča sam roman z maccabre finalom in cliffhangerjem v smislu „le kaj se pa zgodi kasneje“ kar doda tematiki in zgodbi samega romana odprt konec in s temu bralcu pusti domišljiji svojo pot.
Kakor je že bilo omenjeno je delo prežeto z metafikcijo. Tako s Louis Creedovega pripovednega stališča velikokrat naletimo na notranje komentarje ali kratke besedne zveze vzete iz drugih fiktivnih del ali kulture. Tako Louis razmišlja že na prvi strani, ko z avtom prihajajo v novi dom: „Obcestna znamenja dobro kažejo … tako kot so kazale zvezde na noč pred Cezarjevim umorom.“
Tekom romana se tako naberejo naslednji izseki: del dialoga med Ebenezer Lennox Scroggie in duhom Jacoba Marleya Charles Dickensonove A Christmas Carol (o obstoju duhov) ter Mož vstajenja; verz Mauricea Sendaka „Naj se prične rompompom“; omembe filma Aundrey Rose (pri pogovoru o reinkarnaciji); komentar iz Sherlocka Holmesa: “očitno, moj-dragi- Watson“; skladba Shakin Stevensa „This Old House“; odlomek iz Evangelija o Marku; Winie the Pooh, omemba skupine The Stooges o tem kako je doktor Tardiff frcnil Gaeegu proti obrazu tako kot naj bi to počela tudi omenjena skupina; Elvis Presley o ekstremni aritmiji srca; očeta Rachel Creed opiše kakor lahkoživca v formi Noela Cowarda; Petra Pana; Konfucijevih misli; šaljenja z alegorijo na strip o Flashu Gordonu: „Vrnite se s planeta Mongo“; insert iz starih znanstveno fantastičnih ZF romanov kot cinični notranji monolog na debato med Louisom in sodelavcem iz službe o primernosti o izbiri prave restavracije po sinovi smrti; en verz iz skupine Ramones se pojavlja skozi celotno knjigo “Hej-ho, zdaj gremo.“ ter neka pesem od Animalsov, med drugimi omenjenimi glasbeniki katerih deli besedil sta tudi Tom Rush in Robert Gordon; izjava sodnika Roberta Parkerja; Lassie se vrača; Romerove zombi filme ter Tarzana.
Pomembno vlogo metatekstualizacije ima tudi Čarovnik iz Oza ali na kratko Oz, ki ga tukaj King kronološko najprej postavi v otroštvo Louisove žene Rachel med umiranjem njene sestre Zelde, ko pade iz stene slika Oza Vejikega in Gjoznega. Tu ga je King poimenoval ter nekaj let kasneje Andrej Blatnik prevedel, kakor ga bi poimenovali otroci. Še ena asociacija bi bila podrta drevesa ob Mačjem pokopališču, ki spominjajo na zaveso katero je Oz uporabljal v Čarovniku iz Oza, da je skril svoje resnično poreklo ter še mogočen smeh in rjavkasta pošastna glava, ki poplesuje pred Louisovim obrazom v njegovih mislih, ki prav tako asocira na eno izmed zvijač čarovnika iz Oza s katero se prikaže prebivalcem dežele Oz.
Na enemu kraju King Louisa opiše kot nečloveškega hudobca iz cenenega stripa na kar Louis odgovori „Ali je zgodba tako plehka!“ Pri tem avtor očitno opozarja, da je delo, ki ga beremo fikcija.
Samo delo tudi spada v obširen Kingov kanon v katerem se njegove načeloma zgodbovno zaključeni romani povezujejo z kratkimi omembami ljudi, krajev in dogodkov. Le te knjige pa se v teh navedenih majhnih detajlih povezujejo v mozaik katere osrednja slika je Kingov magnus opus serija The Dark Tower, ki je Kingov, neke vrste Gospodar prstanov, postavljen na divji zahod. Mačje pokopališče si pri tem z drugimi Kingovimi romani deli kraj dogajanja Ludlow z romanom The Darkk Half; ko se Rachel pelje mimo smerokaza za Jeruzalem Lot je v bistvu lokacija za knjigo Salems Lot, kasneje pa se pelje tudi mimo smerokaza za Pittsfield, ki pa je povezava na roman Dreamcatcher; nesreča Gagea Creeda je omenjena v romanu Insomnia; v romanu Cujo so omenjeni isti kosmiči kakor jih je jedel Gage „čokoladni medvedki“ ter incident, ki ga je Jud Crandall omenil Louisu (ko je zajec Saint Bernard znorel pri Castle Rock) ter ko Steve Masterton pokliče Louisa za igro tenisa in Louis igro odkloni. Tu Steve naredi referenco na roman The Shining : "Remember, all work and no play makes Jack a dull boy,", čeprav v prevodu Jack v tem stavku ni bil omenjen.
Ob branju Mačjega pokopališča poleg metatekstualizacij dobimo tudi asociacije na Frankensteina od Mary Shelley v tematiki obujanja ljubljenih mrtvih in posledično njihov propad kakor se zgodi tudi na koncu Mačjega pokopališča. Malo asociacije v smislu žalovanja matere ob izgubi otroka je tudi pri Goethejevem Faustu – Faustova žena Gretchen in njeno žalovanje mrtvega sina, katera se mu, kakor Rachel, kmalu pridruži v smrti.
Mačje pokopališče postopoma s stalnimi pogovori o smrti med liki in postopnega učenja razumevanja in sobivanja s smrtjo v Creedovi družini počasi tone v fazo neizbežne tragedije kateri razlog je zlobna moč kraja in kakor se nekajkrat Jud v sami zgodbi izrazi človeka preprosto potegne, prisili da narediš nekaj, četudi v dobri veri ne bi nikoli hotel narediti in to kasneje Louis tudi naredi. Lahko rečem kljub temu, da nisem nek strastni opazovalec grozljivk, da je zgodba že od začetka nekoliko namigovala na to, kako se bo sama stvar odvijala. King je tu v zgodbi poudarjal očetovsko ljubezen do svojega sina. In kje je potem bolje končati samo tragično zgodbo z maccabre zaključkom? Nikjer drugje, kakor pri nečem, ki se je iz začetka romana pretvorilo iz nečesa ljubkega in nedolžnega v končno prikazen ali demona, ki ga pokonča tisti, ki ga je vedno najbolj ljubil.
King slovi po svoji mojstrski tehniki pisanja grozljivk katere pa sam šele po komaj dveh prebranih njegovih romanih ne morem presoditi. O njegovem stopnjevanju groze ni dvoma in tudi sam sem dne, ko sem prebral roman potreboval nekaj več minut, da sem zaspal v strahu, da se ne bo v kotu sobe pojavila pritlikava groteskna pojava – seveda lahko v bran rečem, da je za to lahko kriva samo moja bujna domišljija – lahko pa se motim in sem nič drugega kot kronični lažnivec, kakršen je postal Louis Creed z namenom, da ohranim svoje dostojanstvo z zanikanjem, da me ni strah senc, smrti in tistega drugega kar še pride naknadno z vstalimi mrtveci. To je počel Louis in na koncu verjel že samemu sebi. Moral bi se bati smrti in jo sprejeti kot doktor medicine takšno kakršna je, a mu na koncu iz žalovanja spodleti na celi črti kot Ikarusu ali Evi. Če potegnem črto, in če zadevo povežem z zadnjima dvema lahko rečemo, kakor je pokazal King, da obstaja meja: če letaš preblizu sonca, si zažgeš krila in globoko padeš, če ješ jabolka iz privatne Bogove jablane te vržejo iz kluba kul ljudi, če pa obujaš od mrtvih tisto, kar je pred teboj samo božji sin – si pa v riti. Mislim, da je Kingu tukaj uspela odlična zgodba.
Objave
